Izhodišča

Že v 8. stoletju so nekateri vladarji želeli zaključiti svoje zemeljsko bivanje v središču krščanstva. Od 16. stoletja naprej so začeli ustanavljati narodne zavode v Rimu, ki so romarjem in v Rimu živečim duhovnikom omogočali, da so bili vez med vodstvom Cerkve in papežem ter matičnim narodom. Hospic in majhno pokopališče sta bila dragocena elementa za tuzemsko in večno življenje. Večnacionalne državne ureditve so v preteklosti nudile nastanitev tudi študentom s slovenskega območja. Slovenski zavod v Rimu se je tako zapisal šele na 109. mesto tovrstnih ustanov.

Pred drugo svetovno vojno je bil med prvimi pobudniki za slovenski zavod v Rimu dr. Anton Korošec (1872–1940). Že prej je bil tej ideji naklonjen blaženi Anton Martin Slomšek (1800–1862). Tudi škof Gregorij Rožman je ob neki priložnosti dejal: »Kako bi potrebovali slovenski zavod v Rimu, da bi nekdo zastopal naše interese pri Sveti stolici.« V njegovem času na čelu ljubljanske škofije je bilo vprašanje slovenskega zavoda v Rimu tema pogovorov ob različnih priložnostih. V študijskem letu 1933/34 je znotraj Teološke fakultete v različnih krogih potekala razprava, da bi po zgledu drugih narodov tudi Slovenci dobili v Rimu teološki zavod, kjer bi v času specialističnega študija lahko bivali slovenski študentje.

Izrazito se je potreba po slovenskem zavodu v Rimu pokazala v drugi polovici leta 1945, saj bi tak zavod po mnenju dr. Ivana Ahčina mogel biti »pričevanje svobodnega dela našega naroda v emigraciji o pomenu slovenstva v okviru vesoljne Cerkve«. Po drugi svetovni vojni je bil ob jezuitu p. Antonu Prešernu (1883–1965) pobudnik zavzemanja za postavitev slovenskega zavoda ljubljanski škof msgr. Anton Vovk (1900–1963), ki je na začetku leta 1960 lahko opravil svoj prvi obisk ad limina apostolorum.

Začetki v tujini

Prevlada komunistične proticerkvene ideologije na območju nekdanje Jugoslavije je pognala v svet številne begunce, mnoge žal tudi pod zemljo. Med stotisoči begunci so bili številni duhovniki, redovniki, bogoslovci in njihovi profesorji, pa tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman (1883–1959). Bogoslovci (38) in njihovi profesorji (7) so v begunskem taborišču Maniago (Italija) že 25. junija 1945 prejeli dekret takratne Kongregacije za semenišča in univerze v Vatikanu, da nadaljujejo svojo visokošolsko izobraževanje v benediktinski opatiji Praglia pri Padovi, naslednje leto pa so se preselili v Briksen. Od leta 1952 do leta 1960 so zaradi majhnega števila gojencev in v upanju, da bo to priložnost za bogoslovce iz izseljenstva in domovine, ko se bo odprla ta možnost, našli gostoljubje v škofiji San Luis v Argentini, v kraju Androgué.

Ob obisku škofa Vovka v Rimu je dozorela zamisel širše zasnovane slovenske ustanove v Rimu. Na praznik obiskanja Device Marije, 31. maja 1960, je bila na Kongregacijo za semenišča in univerze v Vatikanu naslovljena prošnja za ustanovitev Slovenskega cerkvenega kolegija v Rimu. Prefekt omenjene Kongregacije je 4. julija 1960 izdal začasni dekret (št. 1328/60) o ustanovitvi Slovenskega cerkvenega konvikta.

Konkretizacija v Rimu

Po odločitvi papeža Janeza XXIII. je omenjena kongregacija 22. novembra 1960 izdala dekret o ustanovitvi Collegium slovenorum de Urbe na naslovu Via dei Colli 8, kjer je že obstajal manjši slovenski center.

27. oktobra 1965 so bili vsi trije slovenski škofi navzoči ob odprtju kolegija, v katerega so lahko poslali prve študente tudi iz domovine. Pomenljivo je, da je prav na ta dan papež Pavel VI. podpisal dekret II. vatikanskega koncila o življenju in poslanstvu duhovnikov. Pridobili so teren ob Via Aurelia, ki je bil na voljo za širitev in gradnjo novega, večjega objekta. Temeljni kamen je blagoslovil papež Pavel VI. 9. maja 1969. Spomladi leta 1970 je bila sprejeta odločitev, da se izbere enega od že obstoječih objektov. Tako so 13. decembra 1970 od združenja Lux et amor kupili večnamenski objekt, zgrajen v petdesetih letih ob novi Apijski cesti.

Pritličje objekta, namenjenega proizvodnji in skladiščem, je bilo treba adaptirati in prilagoditi novi namembnosti. 18. junija 1973 so slovenski škofje blagoslovili prenovljeni objekt Slovenika. Med avdienco, na kateri je bilo poleg škofov številno zastopano slovensko verno ljudstvo iz domovine, zamejstva in izseljenstva, je papež Pavel VI. Sloveniku podelil naziv »papeška ustanova«.

Ob 30. obletnici ustanovitve Slovenika, 22. novembra 1990, je zavod obiskal in blagoslovil papež Janez Pavel II., ki je predsedoval evharističnemu bogoslužju in se srečal z vodstvom Cerkve v Sloveniji ter stanovalci zavoda. Le dober mesec pozneje je bila sprejeta plebiscitarna odločitev za slovensko samostojnost in neodvisnost.

Slovenik, Slovenski papeški zavod v Rimu, je rasel in zorel na svetih temeljih treh papežev: svetega papeža Janez XXIII., ki ga je ustanovil, svetega papeža Pavla VI., ki ga je prištel med papeške ustanove, in svetega papeža Janeza Pavla. II., ki ga je obiskal in blagoslovil.

Republika Italija je 4. novembra 1965 Sloveniku priznala status pravne osebe, po dodanem nazivu »papeški« pa 19. februarja 1979 še status pravne osebe.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 27. maja 1989 Marijo Pomagaj razglasila za glavno zavetnico Slovenika, sveta brata Cirila in Metoda ter Tomaža Akvinskega pa za drugotne zavetnike zavoda.

Poslanstvo Slovenika

Kolegij za duhovnike študente       

Jezuitski pater Anton Prešeren, s strani škofa Vovka pooblaščen za ustanovitev slovenskega zavoda v Rimu, je v prošnji z dne 31. maja 1960, naslovljeni na pristojno kongregacijo, med drugim zapisal: »Njegova ekscelenca msgr. Anton Vovk, ljubljanski škof, se je meseca januarja t. l. med svojim bivanjem v Rimu zavedal velike potrebe, da bi pripravil mlajše profesorje za Teološko fakulteto v Ljubljani, in potrdil načrt, da bi v omenjeni hiši pripravili vsaj nekaj sob za nekaj duhovnikov, ki so končali teološki študij v Argentini, saj bi z lahkoto dobili dovoljenje za potovanje v Rim za višje študije na različnih rimskih atenejih.«

Za dokončno ustanovitev kolegija za duhovnike študente je škof Vovk delegiral patra Prešerna v pismu z dne 16. novembra 1960, v katerem je zapisal: »Upamo, da bo slovenski cerkveni zavod, ki mi je tako pri srcu zaradi posebne pomembnosti za temeljito izobrazbo slovenskih duhovnikov, vsak dan napredoval in prinašal zaželene sadove.«

Kongregacija za semenišča in univerze je s protokolom št. 1328/60 dne 22. novembra 1960 izdala dekret z naslednjo vsebino: »Prevzvišeni škof ljubljanski je sklenil v Rimu zgraditi zavod, ki bi sprejemal mlade duhovnike iz slovenskih škofij in jih pravilno vzgajal pri častitljivi grobovih apostolov v pobožnosti, znanosti in duhovniških krepostih. Zato Sveta kongregacija za semenišča in univerze ustanavlja Slovenski zavod v Rimu po normah cerkvenega prava. Ta zavod ima vse pravice in privilegije kot drugi rimski zavodi. Vse nasprotno se razveljavlja.«

V 6. točki začasnega Statuta piše: »Zavod sprejme kot študente duhovnike iz vseh slovenskih škofij, pa tudi tiste, ki prihajajo izza slovenskih meja, pa so po rodu ali jeziku Slovenci, da bi s pobožnostjo, bistrostjo in pridnostjo ne samo napredovali v filozofiji, teologiji, cerkvenem pravu, Svetem pismu in drugih cerkvenih disciplinah, ampak tudi krepili duha po želji svojih ordinarijev. Študente predlagajo in priporočajo ordinariji.«

Zavod je zlasti po obisku papeža Janeza Pavla II. začel odpirati vrata tudi duhovnikom drugih narodnosti in drugih obredov. Slovenski škofje so podprli namen zavoda s preprosto, a prepričljivo utemeljitvijo: kakor so bili slovenski duhovniki študentje do zadnjega gostje po drugih zavodih, posebej misijonskih, tako je prav, da sedaj tudi mi pomagamo drugim, zlasti tistim, ki prihajajo iz misijonskih dežel. S to odločitvijo podpremo slednje kljub zmanjšanju števila slovenskih misijonarjev.

Slovenska teološka akademija (STA)

Ko je bila leta 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani in hkrati z njo Teološka fakulteta, je zaživela tudi Bogoslovna akademija (BA). Ustanovili so jo v Ljubljani 1. junija 1920 kot odsek Leonove družbe. V slednji so že več let sodelovali krščansko usmerjeni laiki in duhovniki ter že 14 let izdajali znanstveno revijo Čas.

Že od prvih let ustaljenega delovanja Slovenika ob Apijski cesti je bila prisotna misel, da bi ta slovenski dom povzemal, povezoval in spodbujal tudi širše zamišljeno znanstveno dejavnost. Te možnosti je nudila zakladnica dokumentov o slovenskih krajih in ljudeh v vatikanskih arhivih. Posebej sta na to opozarjala dr. Rudolf Klinec, nadškofijski kancler v Gorici, in dr. Maksimiljan Jezernik, rektor Slovenika. Tako je redni svet Teološke fakultete v Ljubljani 20. aprila 1978 ustanovil Inštitut za zgodovino Cerkve (IZC). V tem obdobju so slovenski profesorji, delujoči na papeških rimskih univerzah, ob 750. obletnici lavantinsko-mariborske škofije 10. maja 1978 podpisali ustanovno listino Slovenske teološke akademije (STA) s sedežem v Sloveniku. Predsednik pro-tempore je vsakokratni rektor Slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Po Statutu so časni člani vsi slovenski škofje in osebe, ki jih imenuje predsednik v soglasju z ustanovnimi člani. Redni člani so: 1) slovenski profesorji na rimskih papeških znanstvenih ustanovah, ki so pripravljeni sodelovati; b) slovenski znanstveniki, duhovniki in laiki v Rimu, v Sloveniji in po svetu, ki jih imenuje predsednik v večinskem soglasju z ustanovnimi člani.

Akademija se je v svojem delovanju osredinila zlasti na raziskovalno delo v vatikanskih arhivih in se intenzivno povezala z ljubljanskim IZC-jem, ki za objavljanje svojih znanstvenih odkritij ni imel zagotovljenih stalnih finančnih virov. STA v Rimu je leta 1983 sprejela odločitev, da odkupi 300 izvodov glasila Acta Ecclesiastica Sloveniae (AES), ki ga je leta 1979 začel izdajati IZC. Te izvode so iz Slovenika pošiljali akademskim ustanovam, rimskim univerzitetnim knjižnicam, akademsko znanim osebam in številnim cerkvenim dostojanstvenikom.